Zgodovina razvoja opreme za ravnanje

Teoretične raziskave tehnologije ravnanja so se začele v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Do sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja se je koncept ravnanja razširil iz ozke definicije upogibnega ravnanja na obravnavanje upogibanja, nadzor-oblike preseka in dimenzijske natančnosti ter povzročil tehnologije, kot sta translacijsko ravnanje in planetarno ravnanje. Oprema za ravnanje trakov in listov je v glavnem na voljo v treh oblikah: valjčni ravnalniki, natezni ravnalniki in natezni-upogibni ravnalniki.

Valjčni ravnalniki so učinkoviti za ravnanje srednje{0}}debelih plošč, manj učinkoviti pa za tanke trakove; napetostni ravnalniki lahko zmanjšajo mehanske lastnosti traku zaradi prevelike napetosti. Natezni{2}}upogibni ravnalniki združujejo prednosti obeh, dosegajo večjo plastično deformacijo traku z relativno nizko napetostjo in so postopoma postali glavni tok pri ravnanju tankih trakov. Zasnova in proizvodnja napenjalnih-upogibnih ravnalnikov sta v tujini razmeroma zrela, medtem ko sta na Kitajskem še vedno v fazi majhnih-prototipov in teoretičnih raziskav.